Odškodnina za telesne poškodbe prek sodišča

Kako visoka bo odškodnina za telesne poškodbe, sodišče odloči po preučitvi oškodovančevih težav, upošteva pa tudi prisojene odškodnine v podobnih primerih.

Višina odškodnine za telesne poškodbe se določa na podlagi dveh temeljnih načel:

• načelo individualizacije upošteva stopnjo in trajanje bolečin ter strahu v konkretnem primeru, zato je treba popoškodbene težave čim bolje predstaviti, saj to odločilno vpliva na odmero odškodnine,
• načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine se opira na sodno prakso, torej na prisojene odškodnine v podobnih primerih.    

Določanje odškodnine z upoštevanjem teh načel praviloma velja le na sodišču, kjer se najprej skuša čim bolj natančno ugotoviti konkretno prizadetost oziroma prikrajšanost posameznega oškodovanca (individualizacija). Nato pa se odškodnina odmeri glede na podobne primere v sodni praksi (oziroma se znesek določi tako, da je sorazmeren z odškodninami, ki so bile prisojene v lažjih in težjih primerih).

Zakaj na sodišče?

Zavarovalnice takšnemu modelu določanja odškodnine niso naklonjene in v večini primerov ponudijo sklenitev poravnave za bistveno nižjo odškodnino od tistih, ki so bile v podobnih primerih telesnih poškodb prisojene na sodišču. Prav zato je odškodnino pogosto smiselno uveljavljati na sodišču.

Kako moteče so posledice?

Odškodnina za telesne poškodbe oziroma njena višina je torej v prvi vrsti odvisna od konkretne prikrajšanosti poškodovanca v vsakdanjem življenju. Poleg trajanja in stopnje fizičnih bolečin (ljudje imamo različno visok bolečinski prag, tako da je za tiste z manjšim bolečinskim pragom obseg te škode večji) je pomembno tudi, kako moteče so posledice. Za kariero vrhunskega glasbenika je izguba prsta usodna. Za profesionalnega športnika je telesna poškodba (npr. zlom zapestja) nekaj povsem drugega kot za rekreativca ali nekoga, ki ni telesno dejaven. Enake ali podobne poškodbe oziroma njihove posledice ne prizadenejo vseh enako – lahko povzročajo zelo hude težave in trpljenje ali pa sploh nobenih.

Primer

Oškodovanec s precej hudo poškodbo roke, ki je pustila trajne posledice, je na sodnikovo vprašanje, česa po poškodbi ne more delati in ali trpi zaradi trajnih posledic, odgovoril, da mu ni hudega, saj da je itak upokojen in da se samo preklada s fotelja na kavč. Po obravnavi pa je zunaj sodne dvorane hitel pripovedovati, da mora na vikend, kjer ga čaka veliko dela, saj je za vse sam. Potarnal je, da nekaterih težjih opravil sploh ne zmore, ostala pa naredi z veliko muko.

Če bi vse to povedal na sodnem zaslišanju, bi se sodnik gotovo odločil za višji znesek. Popoškodbene težave je treba namreč čim bolje predstaviti, saj to odločilno vpliva na odmero odškodnine.

Mesto in teža poškodbe

Poleg javno (na spletu) objavljenih sodb, iz katerih je razvidna odškodnina za telesne poškodbe, obstajajo tudi zbirke primerov sodb za nepremoženjsko škodo, ki sistematično navajajo prisojene odškodnine po skupinah (poškodbe glave in možganov, poškodbe vida, poškodbe sluha, poškodbe zob in čeljusti, poškodbe rok in ramenskega obroča, poškodbe hrbtenice in reber, poškodbe prsne in trebušne votline, poškodbe okolčja in stegnenice, poškodbe kolena in goleni, poškodbe skočnega sklepa in stopala, poškodbe kože, izguba okončin in drugih organov, posebno težka invalidnost bližnjega, smrt bližnjega, okrnitev svobode in posegi v druge osebnostne pravice).   

Poškodbe se razvrščajo tudi po teži in sicer po Fischerjevem sistemu (od I (najlažje poškodbe) do VI (najtežje poškodbe)), ki je nek približen pokazatelj teže konkretne poškodbe.

Več si lahko preberete v prispevku Višina odškodnine za telesne poškodbe.