Odgovornost za delovno nezgodo
Pri poškodbah pri delu se oškodovancu, delodajalcu in odgovorni osebi zastavi vprašanje, ali je podana odgovornost za delovno nezgodo. Šele ko se potrdi, da je kriv, torej odgovoren delodajalec oziroma zavarovalnica (na podlagi sklenjenega zavarovanja odgovornosti), se lahko posvetimo obsegu škode.
Predpogoj za začetek postopka uveljavljanja odškodnine za telesne poškodbe je nepravilnost oziroma napaka delodajalca, ki je povzročila škodni dogodek: neustrezna organizacija delovnega procesa, pomanjkljiva oziroma pokvarjena delovna oprema, neurejeno delovno okolje ali druge kršitve pravil varstva pri delu. Odgovornost za delovno nezgodo je praviloma krivdna, izjemoma pa objektivna.
Sprenevedanje delodajalcev
Pojem delodajalec je potrebno razumeti široko, saj se za odgovornega delodajalca ne šteje vedno le stranka pogodbe o zaposlitvi, pač pa tudi tisti, ki oškodovancu daje navodila za opravljanje dela. V praksi se delavce zelo pogosto posoja drugim podjetjem (predvsem v gradbeništvu), a se to izvaja pod krinko različnih pogodb, po katerih se obračunava le število opravljenih ur na določenem projektu. Sklepajo se tudi dogovori o odgovornosti za škodo, ki bo nastala delavcu, ki pa z vidika plačila odškodnine konkretnemu oškodovancu niso pomembni; po naših izkušnjah služijo bolj izogibanju odgovornosti za delovno nezgodo. Vpletena podjetja nato prelagajo odgovornost drugo na drugo oziroma na poškodovanega delavca, pravijo, da z njim pravzaprav nimajo nič, in se z zaigranim začudenjem sprašujejo, kaj sploh hoče od njih.
Nevarno delo
V določenih primerih pa je oškodovanec upravičen do odškodnine, čeprav delodajalec sploh ni kriv, saj je do škode prišlo zato, ker je bil pri delu izpostavljen povečani nevarnosti za nastanek škode. Gre za objektivno odgovornost delodajalca za delovno nezgodo zaradi nevarne stvari (motorne žage, hidravlične stiskalnice, štance, rezkalniki in podobno) oziroma zaradi nevarne dejavnosti (delo na višini, v prometu, nujne intervencije in podobno).
Do poškodb torej velikokrat pride zato, ker delodajalec ni ustrezno poskrbel za varnost delavca in/ali je škoda nastala pri delu z nevarno stvarjo oziroma pri nevarni dejavnosti.
Modrovanje o krivdi delavca
Zelo pogosto pa k nastanku poškodbe pripomore tudi oškodovanec (opustitev varnostnih napotkov). V tem primeru se odgovornost razdeli med delodajalca (njegovo zavarovalnico) in oškodovanega delavca. Pri delitvi odgovornosti je treba tehtati težo kršitev in ustrezno ovrednotiti oškodovančev soprispevek k nastanku škode.
Ne samo da se nekateri delodajalci in zavarovalnice neutemeljeno sklicujejo na oškodovančevo sokrivdo, pogosto brez pravih argumentov tudi precenjujejo težo njegove kršitve in prenašajo odgovornost za nezgodo nanj. Običajno gre za neko splošno sklicevanje na premajhno pazljivost.
Ob zelo hudih delodajalčevih opustitvah pravil za varno delo se na sodišču pojavljajo ugovori, da bi moral delavec zaradi preteče nevarnosti zavrniti opravljanje dela oziroma da bi moral nanjo opozoriti delodajalca. To je povsem neživljenjsko, saj bi takšno ravnanje strogi delodajalci prepoznali kot nepripravljenost za delo, sledilo bi šikaniranje in kot skrajna posledica prekinitev delovnega razmerja. Sodišča takšni ugovori seveda ne prepričajo.
Več o odškodnini lahko preberete v prispevkih Odškodnina za poškodbo pri delu, Višina odškodnine za telesne poškodbe, Odškodnina za delovno nezgodo v gradbeništvu.