Oporoka
Oporoka je izjava, s katero določimo dediča oziroma dediče, če ne želimo dedovanja po zakonu. A bodite pozorni – ustaljen vzorec oporoke ni vedno uporaben oziroma potreben.
Pisanje oporoke po vzorcu je lahko problematično v bolj zapletenih primerih, ko želimo, da ni nobenih nedvoumnosti in da med dediči ne pride do dolgotrajnih pravd.
Zakon o dedovanju ureja različne oblike oporok, s katerimi lahko določimo, kaj se bo zgodilo z našim premoženjem po naši smrti, če ne želimo dedovanja po zakonu. Če pa se strinjamo, da se naše premoženje deduje tako, kot določa zakon, oporoka ni potrebna.
Dedovanje po zakonu
V primeru zakonitega dedovanja dedujejo po pokojniku njegovi zakoniti dediči po treh dednih redih glede na sorodstvo z njim.
V prvem dednem redu dedujejo (praviloma po enakih delih) potomci in zakonec zapustnika. V drugem dednem redu dedujejo zapustnikovi starši in zakonec, vendar le, če zapustnik nima potomcev. V tretjem dednem redu dedujejo zapustnikovi stari starši.
Če zapustnik nima sorodnikov, ki bi dedovali po njem, in ne napiše oporoke, njegovo premoženje preide na državo. Če se želi temu izogniti, je oporoka nujna.
Premoženje v času smrti
Običajno želi zapustnik z oporoko vplivati na potek dedovanja glede na neke subjektivne okoliščine – tako izraža hvaležnost za pomoč, ki mu jo nekdo nudi, ali pa mu je nekdo le bolj ljub od zakonitega dediča. Znani so primeri, ko zapustnik v oporoki »zapušča« premoženje, ki ga je že prodal in ni več njegovo. A predmet dedovanja je lahko le premoženje, ki ga je pokojni imel v času smrti.
Pretkani zapustniki
Zgodi se, da zapustnik oporoko predstavi dediču in mu jo celo zaupljivo prepusti v hrambo. Nato sestavi novo oporoko s povsem drugačno vsebino, po kateri prvotnemu dediču ne zapušča ničesar, ta pa še leta vdano skrbi za zadovoljevanje različnih potreb pretkanega zapustnika v upanju na obljubljeno dediščino v oporoki, ki jo hrani.
Saj še ne mislim umreti
Mnogi imajo odpor do pisanja testamenta in se tega branijo z besedami, da še ne mislijo umreti. Odlašajo in tehtajo, kaj jim je storiti. Vem za primer, ko je oče manjšo kmetijo obljubil sinu, ki je desetletja delal na njej. Napisal je že besedilo oporoke, ki pa ga je hotel podpisati v prisotnosti vseh zakonitih dedičev. Pa ga je smrt prehitela in sledila so leta pravdanja, saj zakoniti dediči v borbi za dediščino niso bili tako omahljivi kot njihov oče pri njeni delitvi.
Vedno sem nekaj dobila
Še bolj zanimiv je primer, ko se je za dediščino vneto potegovala revna sorodnica, ki do nje v nobenem primeru ni bila upravičena. Ko so jo na to opozorili, je povedala, da je tudi v drugih primerih »najprej zgledalo tako, a je še vedno nekaj malega dobila«, ker se sorodniki bojijo zavlačevanja postopka z njene strani in stroškov, ki bi s tem lahko nastali. Sklicevala se je, da je za časa življenja pomagala zapustniku. Po navadi so jo nato odpravili s par sto evri.
Zadnja volja
Oporoka je izjava zadnje človekove volje. Lahko se jo spremeni, dopolni (recimo glede premoženja, ki ga prvotno ne omenja), prekliče ali napiše povsem na novo, tako da veljajo novejša določila oporoke.
Preberite tudi prispevek Odvetnik za dedovanje.