Hitrost zavarovalnic

Po vložitvi odškodninskega zahtevka na zavarovalnico oškodovance pogosto zanima, kdaj bo rešena njihova zadeva, torej kdaj bo zavarovalnica odgovorila oziroma posredovala poravnalno ponudbo. Hitrost zavarovalnic je odvisna od več dejavnikov, a v splošnem se z njo žal ne morejo pohvaliti. Tako je vsaj pri reševanju in izplačilu škod, medtem ko je povsem drugače pri pobiranju premij, saj je tu zaznati bistveno večjo zavzetost.

Telefonskih klicev z vprašanjem, ali je zavarovalnica že odgovorila na odškodninski zahtevek, je veliko in kar moteče vplivajo na delovni proces v odvetniški pisarni. Hitrost zavarovalnic pri reševanju/obdelavi odškodninskih zahtevkov se precej razlikuje od zavarovalnice do zavarovalnice, znotraj posamezne zavarovalnice pa tudi od uslužbencev, ki rešujejo zahtevke (nekateri so bolj hitri in podkovani z znanjem, drugi manj). A na podlagi izkušenj ugotavljamo, da bi ti postopki lahko v večini primerov potekali bistveno hitreje, če bi le bila prava volja …

Dvakrat da, kdor hitro da

Dvakrat da, kdo hitro da, pravi slovenski pregovor. Hitra pomoč je torej največ vredna. Morda pa si ta pregovor v primeru odškodnin lahko tolmačimo drugače – kaj če zavarovalnice nočejo hitre rešitve, ker se bojijo, da bodo morale dati dvakrat (da bodo morale ob hitrem izplačilu plačati več)? Hitra rešitev pa pogosto, roko na srce, res ni mogoča, ker je dejansko stanje nejasno oziroma so potrebna dodatna strokovna mnenja glede pomembnih okoliščin samega nastanka škode kot tudi glede njenega obsega. A velikokrat gre tudi za nepotrebno zavlačevanje.

Kadrovska podhranjenost

Hitrost zavarovalnic pa je po drugi strani odvisna tudi od obremenjenosti in usposobljenosti uslužbencev. Na zavarovalnicah naenkrat pogosto rešujejo veliko število različnih zahtevkov, tako da počasnejšemu reševanju lahko občasno botruje tudi kadrovska in/ali strokovna podhranjenost. Nekateri primeri so s strokovnega vidika tako zahtevni, da je za korektno rešitev potrebnega več časa in tudi znanja. Rešitev je v boljši usposobljenosti reševalcev težjih primerov, ki pa primerno znanje usvojijo po dolgem šolanju in praktičnem reševanju odškodninskih zahtevkov. Ko po letih dela zapustijo zavarovalnico, na njihova mesta pridejo novi neizkušeni referenti, ki potrebujejo določen čas, da pridobijo potrebne izkušnje za reševanje zadev.

(Ne)sodelovanje zavarovancev

Na hitrost zavarovalnic vplivajo tudi drugi dejavniki, zlasti nekooperativnost zavarovancev, ki zaradi različnih razlogov nočejo sodelovati pri ugotavljanju okoliščin škodnega dogodka. Čeprav ima zavarovalnica za takšne zavarovance v zakonodaji oziroma v zavarovalnih pogojih ustrezna »zdravila« (na zavarovanca se prevali strošek zamude), pa se ti pustijo prositi, preden prijavijo nezgodo in sporočijo svoje videnje zadeve. Pri prometnih nezgodah dejansko stanje običajno ugotavlja policija in do teh težav pride le redko, drugače pa je pri obravnavi delovnih poškodb. Po nastanku delovne nezgode zavarovanci (delodajalci) skoraj praviloma zelo odlašajo s prijavo škodnega dogodka ali pa prijave sploh ne posredujejo (čeprav so po zavarovalnih pogojih to dolžni storiti).

Redko v 15-ih dneh

Odškodninski zahtevni na zavarovalnicah praviloma niso rešeni v zakonsko predvidenih 15-tih dneh. Če zavarovalnica zadevo rešuje dlje, je dolžna plačati zamudne obresti, zato so zamudne obresti (trenutno znašajo 7 % letno) precej pomembne za hitrejše reševanje zadev. Pri večjih zneskih odškodnin in ob daljši zamudi se tako nabere kar precej obresti (še posebno v morebitnih sodnih postopkih, ki praviloma trajajo več let). Zamudne obresti so za oškodovanca pogosto zelo dobra, če ne celo najboljša naložba. A čeprav so dokaj visoke, pa strank pogosto ne potolažijo dovolj in še vedno bentijo nad počasnostjo. Če so izpolnjeni določeni pogoji (rokovni predlog, nadzorstvena pritožba itd.), se lahko zaradi sojenja v nerazumno dolgem roku izplača tudi posebna odškodnina.

Klicati ali ne?

Razumljivo je, da oškodovance moti premajhna hitrost zavarovalnic, a zavedati bi se morali, da je njihov primer le eden od mnogih, ki čakajo na obravnavo pri zavarovalniških referentih. Neprestano klicanje referenta, kdaj bo zadeva rešena, pa je pogosto tudi kontraproduktivno. Pred leti, ko sem delal kot zavarovalniški referent, me je vsak dan klicalo po 60 in več strank z istim vprašanjem – kdaj bo njihova zadeva rešena. Ti telefonski klici so mi vzeli veliko časa in so zelo motili tudi sodelavko, tako da se je morala pritožiti šefu, ki pa zaradi kadrovske stiske ni ukrepal, saj je vedel, da imam kot začetnik občutno preveč zadev. Zadevo so več let pozneje uredili tako, da se je lahko z referenti na zavarovalnicah govorilo le ob določenih urah.

Vse je za nekaj dobro

Ugotavljam torej, da je hitrost zavarovalnic zelo različna in da nekateri referenti potrebujejo za odgovor petkrat več časa kot drugi. To obsojati je spet relativno, saj nekateri po daljšem čakanju sprejmejo ugodnejšo rešitev. Nekateri referenti pa čakajo in čakajo, nato pa odvetniku pošljejo vsebinski odgovor, ob katerem pomisliš, da bi moral zadevo že pred časom predati na sodišče, a kaj, ko se tam čaka še dlje, vendar pa tečejo obresti in obstaja možnost odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku … Čas pa neusmiljeno teče, tako da sodno rešitev včasih dočakajo le dediči prvotnega tožnika, primer pa »pokoplje« tudi več odvetnikov.

Preberite tudi: Čakanje na odškodnino, Uveljavljanje odškodnine – da ali ne?, Pravična denarna odškodnina, Odškodnine v sodni praksi, Kako do odškodnine?, Pomoč pri uveljavljanju odškodnine, Zastaranje odškodnine, Odvetnik za odškodnine.