Kljub temu, da imajo v prometnih nezgodah poškodovani sopotniki pravico do odškodnine zaradi utrpelih telesnih poškodb, je nekateri ne želijo uveljavljati. Mislijo namreč, da bo odškodnina za poškodbe sopotnika bremenila povzročitelja, ki je lahko njihov prijatelj ali sorodnik.
A pomisleki niso na mestu, saj se odškodnina za sopotnika skoraj vedno izplača iz obveznega zavarovanja povzročiteljevega vozila. Dvomi poškodovanih sopotnikov izhajajo iz prepričanja, da bo moral povzročitelj zavarovalnici vrniti vsoto, ki jim jo bodo izplačale. To je sicer lahko res, vendar le izjemoma – če bi povzročitelj izgubil zavarovalne pravice. Do tega pa najpogosteje pride, če povzroči nezgodo pod vplivom alkohola ali brez vozniškega dovoljenja.
Poškodbe oči lahko vodijo v okvaro vida ali celo do njegove izgube, kar pomembno vpliva na poškodovančevo nadaljnje življenje. V primeru, ko oškodovancu pripada odškodnina za poškodbo oči, se zastavlja vprašanje, kakšnega zneska se lahko nadeja.
Poškodbe oči so precej pogoste pri delovnih pa tudi pri prometnih nesrečah. Do njih prav tako velikokrat pride med otroško igro (recimo s fračo) in pri uporabi pirotehnike. Poškodbe vida so glede na težo posledic zelo različne: od zelo lahkih (I. skupina po Fischerjevi lestvici), ki ne puščajo trajnih posledic, do izjemno hudih (npr. izguba obeh očes; najvišja – VI. skupina po Fischerju).
Udeleženci prometnih nesreč se pogosto znajdejo v situaciji, ko določeno časovno obdobje nimajo na razpolago svojega vozila (bodisi zaradi popravila bodisi zaradi nakupa novega vozila). Jim za ta čas pripada odškodnina zaradi neuporabe vozila?
Danes je večina ljudi dnevno odvisna od uporabe vozila. Če se zgodi nesreča in je vozilo zaradi poškodbe na popravilu, so neredko v veliki stiski. Prav tako so v nezavidljivem položaju, če je vozilo uničeno in so primorani izbrati in kupiti novo. Zavarovalnice jim ne ponudijo jasnega odgovora, kdaj jim pripada odškodnina zaradi neuporabe vozila, raje jim prodajajo zavarovanje nadomestnega vozila v okviru kasko zavarovanja.
Ob velikem številu potnikov, ki vsakodnevno uporabljajo javni avtobusni prevoz (zlasti LPP – Ljubljanski potniški promet), in ob pogosto zahtevnih prometnih situacijah v mestni gneči ni nepričakovano, da se vsako leto poškoduje precej potnikov, predvsem starejših, ki jim pripada odškodnina za padec na avtobusu.
Ob hitrem zaviranju mestnih avtobusov se marsikateri potnik ne uspe varno zadržati na sedežu oziroma na nogah, čeprav se po svojih najboljših močeh trudi držati za držala v avtobusu. Potniki se pogosto poškodujejo tudi pri izstopanju iz avtobusa.
Odgovornost za škodo
Padci na avtobusih so večinoma posledica objestne vožnje voznikov osebnih vozil, ki z izsiljevanjem prednosti povzročijo nenadno in močno zaviranje voznikov avtobusov, saj ti le tako lahko preprečijo (hujše) trčenje. Manjkrat pa gre krivdo za padce in poškodbe potnikov pripisati voznikom avtobusov in njihovi napačni vožnji. Vozniki avtobusov so pri vožnji praviloma previdni, saj se večina dobro zaveda težav po povzročitvi prometne nesreče in poškodb potnikov. Kazenski zakonik namreč določa, da je odgovornost voznikov avtobusov v javnem prometu večja od odgovornosti ostalih voznikov in so zato predvidene tudi strožje kazni (kaznivo dejanje Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa je opredeljeno v 325. členu KZ-1).
Na prvem mestu potniki
Po civilnih predpisih (Obligacijski zakonik) oškodovancem pripada odškodnina za padec na avtobusu, če je do poškodbe prišlo zaradi ravnanja voznika avtobusa in tudi če je njihov padec zakrivil voznik kakšnega drugega vozila (avtomobila). Voznik avtobusa in voznik drugega vozila oziroma njuni zavarovalnici za nastalo škodo odgovarjajo solidarno in objektivno. To pomeni, da se oškodovancu ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, kdo je dejansko zakrivil nevarno situacijo in njegove poškodbe, pač pa se zahtevek naslovi neposredno na eno od zavarovalnic, pri kateri sta zavarovana avtobus oziroma drugo vozilo. Če je povzročitelj (voznik, ki izsili avtobus) poškodb neznan, pa se odškodnino lahko zahteva tudi od Slovenskega zavarovalnega združenja. Ta po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu jamči za škode, ki jih povzročijo neznana oziroma nezavarovana vozila.
Odškodnino plača zavarovalnica
Oškodovanec torej odškodnino običajno zahteva od zavarovalnice, pri kateri je sklenjeno ustrezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ne pa od voznika avtobusa oziroma od njegovega delodajalca ali od drugega v dogodku udeleženega voznika. Odškodnino oškodovancu plača zavarovalnica, ki lahko po izplačilu odškodnine z drugo zavarovalnico ureja vprašanje, katera bo dokončni plačnik škode.
Dokazovanje odgovornosti
Pri padcu (poškodbi) na avtobusu se običajno naredi policijski zapisnik, ki je nato osnova za uveljavljanje odškodnine. Če je na razpolago policijski zapisnik, dokazovanje odgovornosti v večini primerov ne predstavlja težave.
Obseg škode
Višina odškodnine se določa glede na obstoječo medicinsko dokumentacijo o zdravljenju in na podlagi drugih dokazil. Včasih pa je odškodnina za padec na avtobusu odvisna tudi od ravnanja potnika – oškodovanca; če je bilo njegovo ravnanje premalo skrbno, se upošteva tudi njegov soprispevek k nastanku škode zaradi premajhne pazljivosti. Seveda pa se soprispevka ne sme določati avtomatsko oziroma pavšalno (kar rade počnejo zavarovalnice), pač pa le na podlagi oškodovancu dokazanih opustitev dolžnega ravnanja.
Uveljavljanje odškodnine
Praviloma je najboljše, da se oškodovanci za pomoč pri uveljavljanju odškodnine obrnejo na izkušenega in strokovno kompetentnega odvetnika. Ta jim bo znal svetovati, kako zadevo uspešno rešiti v izvensodnem postopku pri zavarovalnici, prav tako pa jih bo lahko učinkovito zastopal tudi na sodišču, če bo zavarovalnica neutemeljeno zavrnila izplačilo odškodnine oziroma bo ponudila prenizko odškodnino.
Oškodovanec, ki je bil v prometni nesreči telesno poškodovan kot voznik, sopotnik ali pešec, se že med zdravljenjem ubada z vprašanjem, kako do ustrezne odškodnine. Zlasti tisti, ki so prvič v tej vlogi, ne vedo, na koga se obrniti s svojimi vprašanji, dilemami, pomisleki in skrbmi.
Nekateri se zanašajo na reklame, s katerimi različne odškodninske (posredniške) družbe oglašujejo svoje storitve, drugi na priporočila uslužbencev, s katerimi pridejo v stik po nesreči in med zdravljenjem (policisti, medicinsko osebje …). Bolj radovedni ali nezaupljivi obiščejo več odvetnikov in se na podlagi ustvarjenega vtisa (in višine obljubljene odškodnine) odločijo, komu bodo zaupali uveljavljanje odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli v prometni nesreči.
V Sloveniji se vsako leto zgodi 10.000 delovnih nesreč, od tega je približno pet odstotkov težjih; za uveljavitev svojih pravic oškodovanci nujno potrebujejo ustrezno strokovno pomoč, ki jim jo lahko nudi izkušen odvetnik za delovne nesreče.
Po podatkih Inšpektorata RS za delo pri nas v delovnih nesrečah letno umre od 15 do 29 ljudi. Največ hudih nesreč s smrtnim izidom se zgodi v gradbeništvu (zaradi padcev z višine, udara gibajočih delov opreme, padcev bremen in udara električnega toka). Stroški delovnih nesreč imajo velik vpliv na celotno družbo (predstavljajo približno štiri odstotke BDP), močno pa zaznamujejo tudi poškodovance in njihove družine.
Obligacijski
zakonik v 179. členu določa, da za nematerialno škodo oškodovancu pripada
»pravična denarna odškodnina«. Kaj pa je pravična denarna odškodnina?
Gre za širok pravni standard, s katerim se le na splošno opredeljuje okvir za določitev odškodnine, nato pa je odločevalcu prepuščeno, da glede na konkretne okoliščine odloči, kaj je pravična denarna odškodnina.
Odvetniška pisarna Matjaž Grebenc | 29. julija, 2024 Dedovanje
Oporoka je izjava, s katero določimo dediča oziroma dediče, če
ne želimo dedovanja po zakonu. A bodite pozorni – ustaljen vzorec oporoke ni vedno uporaben oziroma potreben.
Pisanje
oporoke po vzorcu je lahko problematično v bolj zapletenih primerih, ko želimo,
da ni nobenih nedvoumnosti in da med dediči ne pride do dolgotrajnih pravd.
Z uveljavljanjem povrnitve premoženjske škode se najpogosteje srečamo v primeru prometne nesreče. Škoda na vozilu lahko povzroča nemalo preglavic.
Če je škoda na vozilu nastala zaradi krivde drugega v prometni nesreči udeleženega voznika, lahko oškodovanec povrnitev škode uveljavlja iz povzročiteljevega obveznega zavarovanja odgovornosti ali iz lastnega kasko zavarovanja. Čeprav bi moralo biti reševanje škode iz kasko zavarovanja enostavno, v praksi pogosto še zdaleč ni tako. V kolikor gre za manjšo škodo, praviloma sicer ni težav, če pa je škoda večja in je popravilo zato drago, je pred zavarovanci običajno trd oreh.
Odvetniška pisarna Matjaž Grebenc | 1. julija, 2024 Razno
Spoznanja, da se nekatere bolezni pogosto pojavljajo pri določenih poklicih, so stara več sto let. Pri nas so idrijske rudarje že v 18. stoletju zdravili zaradi značilnih bolezni, ki so se pojavljale pri delu v rudniku živega srebra.
Uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja in pravic iz zdravstvenega zavarovanja pa je obolelim delavcem omogočeno šele od leta 2023, ko je bil objavljen (v Uradnem listu RS, št. 25/2023) novi Pravilnik o poklicnih boleznih. Pogosto spregledana pa je možnost uveljavljanja odškodnine zaradi poklicne bolezni od delodajalca.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) poklicne bolezni opredeljuje kot bolezni, ki so povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Pravilnik o poklicnih boleznih vsebuje Seznam poklicnih bolezni in določa postopek ugotavljanja poklicnih bolezni.
Delodajalec odgovarja za poklicno bolezen enako kot za poškodbo pri delu.
Oboleli za poklicno boleznijo imajo pravico zahtevati odškodnino za poklicno bolezen od delodajalca, če je ta krivdno ali objektivno odgovoren za nastanek poklicne bolezni. Delodajalec je krivdno odgovoren, če ni zadostil vsem predpisanim in poznanim ukrepom za preprečitev takšne bolezni. Če se delodajalec ukvarja z nevarno dejavnostjo, pri kateri lahko delavec zboli za poklicno boleznijo, pa je odgovoren objektivno – odgovarja navkljub temu, da je ukrepal, kot je potrebno.
Odškodnine za poklicno bolezen praviloma ni mogoče zahtevati od zavarovalnice, pri kateri ima delodajalec zavarovano odgovornost, saj ta zavarovanja praviloma izrecno izključujejo kritje tovrstnih škod. Z zavarovanjem odgovornosti delodajalca so namreč krite škode, ki so posledica nenadnega in presenetljivega dogodka, ki ga najlažje opredelimo kot nesrečo, niso pa krite škode, ki nastanejo zaradi kontinuiranega škodljivega delovanja na delavce v daljšem obdobju.
Primeri poklicnih bolezni – tudi covid-19
Na Seznamu poklicnih bolezni so: bolezni, ki jih povzročijo določeni kemični dejavniki (akrilonitril, arzen, ogljikov monoksid, živo srebro itd.; v tej skupini je 36 kemičnih dejavnikov), kožne bolezni, ki jih povzročijo snovi in dejavniki, ki niso navedeni drugje na seznamu (npr. saje, katran, smola), bolezni, ki jih povzroči vdihavanje snovi in dejavnikov, ki niso navedeni drugje(silikoza, azbestoza, alergijske astme itd.; naštetih deset bolezni), nalezljive in parazitske bolezni, npr. tetanus, bruceloza, virusni hepatitis, covid -19 (ki ga povzroči delo na področju preprečevanja bolezni, v zdravstvu in socialnem varstvu ter pri pomoči doma ali v pandemičnih razmerah v sektorjih, v katerih pride do izbruha pri dejavnostih, pri katerih je bilo dokazano tveganje okužbe), bolezni, ki jih povzročijo določeni fizikalni dejavniki (npr. katarakte, ki jih povzroči toplotno sevanje, paraliza živcev zaradi pritiska).
Oboleli so upravičeni do odškodnine zaradi nastale nematerialne in materialne škode.
