Dedovanje odškodnine
Dedovanje odškodnine za premoženjsko škodo ni bilo nikoli sporno, dedovanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pa se je začelo ustrezno urejati šele na podlagi odločb Ustavnega sodišča RS.
O dedovanju premoženjske oziroma materialne škode ni bilo nikoli pomislekov ne v teoriji ne v praksi, povsem drugače pa je bilo pri dedovanju odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Zakon o obligacijskih razmerjih in njegov naslednik Obligacijski zakonik sta določala, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo v primeru, če je bila priznana s pravnomočno sodno odločbo, Ustavno sodišče RS pa je možnosti dedovanja odškodnine za nepremoženjsko škodo bistveno razširilo.
Starejši in odškodnina
V preteklosti so imeli starejši oškodovanci pogosto velike težave s pridobitvijo denarne odškodnine. Odgovorne osebe za nastalo škodo (zavarovalnice) so namreč računale, da zaradi starosti in pričakovane počasnosti sodnega postopka (lahko se vleče več let) oškodovanci ne bodo zahtevali odškodnine na sodišču. Nemalokrat so jim ponudili prenizko odškodnino tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo. Če so se oškodovanci vseeno odločili, da bodo do pravične odškodnine prišli preko sodišča, so se morali soočati z dodatnimi nepotrebnimi ugovori zavarovalnice glede odgovornosti za nezgodo. Čeprav so bili ti ugovori praviloma neutemeljeni, pa so močno podaljšali sodne postopke.
Ni se mogoče znebiti vtisa, da so bili ti zavarovalniški ugovori namenjeni ravno zavlačevanju postopka. Na žalost so ta prizadevanja velikokrat obrodila sadove, saj so oškodovanci pred zaključkom postopka umrli in niso dočakali pravnomočne sodne odločbe, tako da zavarovalnici ni bilo potrebno ničesar plačati.
Ustavno sodišče v prid dedovanju
Takšne sporne prakse glede dedovanja premoženjske in nepremoženjske škode je zdaj očitno konec. Ustavno sodišče RS je namreč razveljavilo določbe (z odločbo U-I-88/15-9 z dne 15.5.2015 je najprej razveljavilo 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, nato pa z odločbo U-I-213/15-13 z dne 28.9.2016 še 184. člen Obligacijskega zakonika), ki so dedičem oškodovanca, ki umre pred pravnomočnostjo sodne odločbe (s katero je prisojena odškodnina), onemogočale dedovanje odškodnine za nematerialno škodo. Očitno tudi ustavno sodišče računa z realno nevarnostjo, da bodo odgovorne osebe v odškodninskih zadevah oteževale pravdni postopek, da se ne bi izvedel učinkovito in brez odlašanja.
Po stališču ustavnega sodišča je podedljivost terjatev za nepremoženjsko škodo mogoče smiselno vezati na trenutek, ko je oškodovanec navzven in nedvoumno izrazil voljo, da mu povzročitelj dolguje določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpelo nepremoženjsko škodo. Odločitev, ali zadošča, da je oškodovanec vložil tožbo na sodišču ali da je voljo do uveljavljanja odškodnine izrazil izvensodno (z naslovitvijo odškodninskega zahtevka na storilca oziroma zavarovalnico), pa je ustavno sodišče prepustilo zakonodajalcu.
Odločitev ustavnega sodišča je pripomogla, da zavarovalnice večkrat plačajo celotno škodo (tako materialno kot nematerialno) oziroma da je aktualno tudi dedovanje odškodnine za nematerialno škodo.
Za dodatne informacije se lahko obrnete na nas.