Odgovornost za prometno nesrečo

Kdo je odgovoren za prometno nesrečo, v večini primerov ni nikakršnega dvoma, pogosto pa krivda in odgovornost za prometno nesrečo nista jasni že na prvi pogled.

Kadar odgovornost za prometno nesrečo ni takoj jasna, je za njeno ugotavljanje potrebna pomoč strokovnjakov. Včasih pa pravega vzroka ni mogoče ugotoviti niti z njihovo pomočjo, zato se krivda med udeleženci prometne nesreče deli po (enakih) deležih.

Pri delitvi odgovornosti za prometno nesrečo se zelo natančno ugotavlja okoliščine njenega nastanka (presoja in primerjava teže kršitev udeležencev, (ne)obstoj možnosti za preprečitev nezgode – npr. pod kakšnimi pogoji vožnje ne bi prišlo do nesreče).

Policijski zapisnik

Še posebno skrbno je potrebno preučiti policijski zapisnik in dejansko stanje nastanka nesreče. Policisti namreč pogosto napačno opredelijo kršitve posameznih udeležencev, nato pa se, če se na to ne opozori, te napačne kršitve potrdijo tudi v sodnem postopku.

Rešitve oziroma odločitve sodišč se lahko precej razlikujejo, saj vse zadeve ne pridejo do Vrhovnega sodišča, ki skrbi za enotno sodno prakso.

Primeri

Poglejmo si nekaj primerov delitve odgovornosti za prometno nesrečo po enakih deležih:

1. V semaforiziranem križišču pride do trka dveh avtomobilov. Oba voznika prepričljivo trdita, da sta peljala skozi zeleno luč. Prič ni. Če semafor deluje pravilno, je odgovornost za nezgodo običajno določena po ključu 50:50, čeprav je evidentno, da eden od njiju laže.
   
2. Oba udeleženca prometne nesreče trdita, da sta vozila po svojem voznem pasu in da nista zapeljala na nasprotni vozni pas. Prič ni in dokazi ne omogočajo nedvoumne ugotovitve, kdo je zapeljal čez sredinsko črto na nasprotni pas. Odgovornost se deli po enakih delih.
   
3. Voznik mopeda pelje za osebnim avtomobilom. Ta se ustavi, mopedist se odloči za prehitevanje oziroma obvoz po levi strani, voznik avtomobila pa ravno takrat zapelje levo proti parkirišču. Voznik mopeda trdi, da avtomobilist ni dajal nobenih znakov, da bo zavil v levo, voznik avtomobila pa zatrjuje ravno nasprotno – da je mopedist začel prehitevati, ko je že zavijal v levo. Policija uvede postopek zoper mopedista, sodnik za prekrške ga oprosti zaradi pomanjkanja dokazov. Zavarovalnica prizna 50 % odgovornost avtomobilista in v enakem deležu ponudi povračilo odškodnine.
   
4. Neznani voznik zapelje pred vozilo A. Voznik A se zato, da bi se izognil trku, instinktivno umakne na drug vozni pas, zato pride do trčenja z vozilom B. Škoda na vozilih A in B se izplača po enakih delih, saj voznika nista kriva za nastalo škodo.

Odgovornost se lahko deli tudi drugače:

1. Voznik A v naselju spelje z neprednostne ceste na prednostno cesto, čeprav vidi, da se mu po prednostni cesti približuje vozilo B. Pride do trka. Ker je voznik na prednostni cesti prekoračil dovoljeno hitrost (namesto 50 km/uro je vozilo 74 km/uro), je njegov soprispevek k nastanku nesreče določen v višini 30 %, 70 % odgovornosti pa zaradi neupoštevanja prednosti nosi voznik vozila A.
   
2. Policist na nujni vožnji zapelje na drug prometni pas in računa, da se bo voznik avtomobila (ta na sodišču kasneje nastopa kot tožnik) pred njim umaknil v desno. Ta pa vozi pod vplivom alkohola in se ne umakne, zato pride do trčenja. Sodišče prve stopnje odgovornost razdeli v razmerju 70:30 v korist tožnika, po pritožbi vseh vpletenih pa višje sodišče delitev odgovornosti spremeni na 30:70 v škodo tožnika, ki naj bi bil poglavitni krivec za nastanek nesreče.
   
3. Desetletni kolesar zapelje z neprednostne ceste na prednostno. Vanj se z nekoliko prekoračeno hitrostjo zaleti voznica. Odgovornost se deli po enakih delih. Če bi voznica vedela, da se otroci tam pogosto vozijo s kolesi, bi se odgovornost delila v razmerju 70:30 v korist kolesarja.

Preberite tudi: Huda prometna nesreča in odškodnina, Višina odškodnine za telesne poškodbe, Odškodnina za posledice.