Ljudje pogosto sprašujejo, ali je uveljavljanje odškodnine pri zavarovalnici sploh smiselno. Pomisleke imajo, ker njihove poškodbe v prometni nesreči niso bile zelo velike in se bojijo, da bodo pri tem nastali ogromni stroški, včasih pa njihovi pomisleki temeljijo na dejstvu, da so z nepravilnim ravnanjem tudi sami prispevali k nastanku škode.
Večina oškodovancev v prometnih nesrečah utrpi lažje poškodbe, kar pa še ne pomeni, da jim ne gre ustrezna odškodnina oziroma da se jim uveljavljanje odškodnine ne splača. Seveda pa morajo biti pri tem pazljivi, da na koncu res ne bodo plačali več, kot bodo dobili.
Poškodbe oči lahko vodijo v okvaro vida ali celo do njegove izgube, kar pomembno vpliva na poškodovančevo nadaljnje življenje. V primeru, ko oškodovancu pripada odškodnina za poškodbo oči, se zastavlja vprašanje, kakšnega zneska se lahko nadeja.
Poškodbe oči so precej pogoste pri delovnih pa tudi pri prometnih nesrečah. Do njih prav tako velikokrat pride med otroško igro (recimo s fračo) in pri uporabi pirotehnike. Poškodbe vida so glede na težo posledic zelo različne: od zelo lahkih (I. skupina po Fischerjevi lestvici), ki ne puščajo trajnih posledic, do izjemno hudih (npr. izguba obeh očes; najvišja – VI. skupina po Fischerju).
Ob velikem številu potnikov, ki vsakodnevno uporabljajo javni avtobusni prevoz (zlasti LPP – Ljubljanski potniški promet), in ob pogosto zahtevnih prometnih situacijah v mestni gneči ni nepričakovano, da se vsako leto poškoduje precej potnikov, predvsem starejših, ki jim pripada odškodnina za padec na avtobusu.
Ob hitrem zaviranju mestnih avtobusov se marsikateri potnik ne uspe varno zadržati na sedežu oziroma na nogah, čeprav se po svojih najboljših močeh trudi držati za držala v avtobusu. Potniki se pogosto poškodujejo tudi pri izstopanju iz avtobusa.
Odgovornost za škodo
Padci na avtobusih so večinoma posledica objestne vožnje voznikov osebnih vozil, ki z izsiljevanjem prednosti povzročijo nenadno in močno zaviranje voznikov avtobusov, saj ti le tako lahko preprečijo (hujše) trčenje. Manjkrat pa gre krivdo za padce in poškodbe potnikov pripisati voznikom avtobusov in njihovi napačni vožnji. Vozniki avtobusov so pri vožnji praviloma previdni, saj se večina dobro zaveda težav po povzročitvi prometne nesreče in poškodb potnikov. Kazenski zakonik namreč določa, da je odgovornost voznikov avtobusov v javnem prometu večja od odgovornosti ostalih voznikov in so zato predvidene tudi strožje kazni (kaznivo dejanje Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa je opredeljeno v 325. členu KZ-1).
Na prvem mestu potniki
Po civilnih predpisih (Obligacijski zakonik) oškodovancem pripada odškodnina za padec na avtobusu, če je do poškodbe prišlo zaradi ravnanja voznika avtobusa in tudi če je njihov padec zakrivil voznik kakšnega drugega vozila (avtomobila). Voznik avtobusa in voznik drugega vozila oziroma njuni zavarovalnici za nastalo škodo odgovarjajo solidarno in objektivno. To pomeni, da se oškodovancu ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, kdo je dejansko zakrivil nevarno situacijo in njegove poškodbe, pač pa se zahtevek naslovi neposredno na eno od zavarovalnic, pri kateri sta zavarovana avtobus oziroma drugo vozilo. Če je povzročitelj (voznik, ki izsili avtobus) poškodb neznan, pa se odškodnino lahko zahteva tudi od Slovenskega zavarovalnega združenja. Ta po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu jamči za škode, ki jih povzročijo neznana oziroma nezavarovana vozila.
Odškodnino plača zavarovalnica
Oškodovanec torej odškodnino običajno zahteva od zavarovalnice, pri kateri je sklenjeno ustrezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ne pa od voznika avtobusa oziroma od njegovega delodajalca ali od drugega v dogodku udeleženega voznika. Odškodnino oškodovancu plača zavarovalnica, ki lahko po izplačilu odškodnine z drugo zavarovalnico ureja vprašanje, katera bo dokončni plačnik škode.
Dokazovanje odgovornosti
Pri padcu (poškodbi) na avtobusu se običajno naredi policijski zapisnik, ki je nato osnova za uveljavljanje odškodnine. Če je na razpolago policijski zapisnik, dokazovanje odgovornosti v večini primerov ne predstavlja težave.
Obseg škode
Višina odškodnine se določa glede na obstoječo medicinsko dokumentacijo o zdravljenju in na podlagi drugih dokazil. Včasih pa je odškodnina za padec na avtobusu odvisna tudi od ravnanja potnika – oškodovanca; če je bilo njegovo ravnanje premalo skrbno, se upošteva tudi njegov soprispevek k nastanku škode zaradi premajhne pazljivosti. Seveda pa se soprispevka ne sme določati avtomatsko oziroma pavšalno (kar rade počnejo zavarovalnice), pač pa le na podlagi oškodovancu dokazanih opustitev dolžnega ravnanja.
Uveljavljanje odškodnine
Praviloma je najboljše, da se oškodovanci za pomoč pri uveljavljanju odškodnine obrnejo na izkušenega in strokovno kompetentnega odvetnika. Ta jim bo znal svetovati, kako zadevo uspešno rešiti v izvensodnem postopku pri zavarovalnici, prav tako pa jih bo lahko učinkovito zastopal tudi na sodišču, če bo zavarovalnica neutemeljeno zavrnila izplačilo odškodnine oziroma bo ponudila prenizko odškodnino.
Oškodovanec, ki je bil v prometni nesreči telesno poškodovan kot voznik, sopotnik ali pešec, se že med zdravljenjem ubada z vprašanjem, kako do ustrezne odškodnine. Zlasti tisti, ki so prvič v tej vlogi, ne vedo, na koga se obrniti s svojimi vprašanji, dilemami, pomisleki in skrbmi.
Nekateri se zanašajo na reklame, s katerimi različne odškodninske (posredniške) družbe oglašujejo svoje storitve, drugi na priporočila uslužbencev, s katerimi pridejo v stik po nesreči in med zdravljenjem (policisti, medicinsko osebje …). Bolj radovedni ali nezaupljivi obiščejo več odvetnikov in se na podlagi ustvarjenega vtisa (in višine obljubljene odškodnine) odločijo, komu bodo zaupali uveljavljanje odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli v prometni nesreči.
Obligacijski
zakonik v 179. členu določa, da za nematerialno škodo oškodovancu pripada
»pravična denarna odškodnina«. Kaj pa je pravična denarna odškodnina?
Gre za širok pravni standard, s katerim se le na splošno opredeljuje okvir za določitev odškodnine, nato pa je odločevalcu prepuščeno, da glede na konkretne okoliščine odloči, kaj je pravična denarna odškodnina.
Pregled zaključenih odškodninskih zadev na naših sodiščih kaže, da se odškodnine v sodni praksi za podobne poškodbe pogosto zelo razlikujejo. Zakaj?
Vzrok za različno dosojene odškodnine v sodni praksi pri zelo podobnih poškodbah gre v prvi vrsti pripisati kompleksnosti okoliščin, ki vplivajo na odmero zneska.
Poškodbo hrbtenice najpogosteje povzročijo prometne nesreče, padci z višine in ekstremni športi.
Kako visoka bo odškodnina za poškodbo hrbtenice, je odvisno od prizadetosti poškodovanca. Višja odškodnina se prizna za poškodbe hrbtenice s trajnimi nevrološkimi motnjami.
Kako visoka bo odškodnina za telesne poškodbe, sodišče odloči po preučitvi oškodovančevih težav, upošteva pa tudi prisojene odškodnine v podobnih primerih.
Višina odškodnine za telesne poškodbe se določa na podlagi dveh temeljnih načel:
načelo individualizacije upošteva stopnjo in trajanje bolečin ter strahu v konkretnem primeru, zato je treba popoškodbene težave čim bolje predstaviti, saj to odločilno vpliva na odmero odškodnine,
načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine se opira na sodno prakso, torej na prisojene odškodnine v podobnih primerih.
Ali je pomembno, katera zavarovalnica rešuje odškodninski zahtevek za telesne poškodbe?
Pri reševanju škode na stvareh med zavarovalnicami ni velike razlike, pri reševanju odškodninskih zahtevkov za telesne poškodbe pa so razlike občutne, saj imajo zavarovalnice zelo različne pristope.
