Kolika je odšteta za tjelesne povrede? Koliku ću odštetu dobiti? Zašto odgovor glede visine pravične odštete za tjelesne povrede nije jednostavan?
Oštećeni se često pitaju na kakvu odštetu za tjelesne povrede imaju pravo, ali u većini slučajeva ni iskusni advokat ne može odmah i precizno odgovoriti na ovo pitanje. Član 179. ZOO-a samo općenito određuje da oštećeni ima pravo na pravičnu novčanu odštetu. Naime, visina odštete za tjelesne povrede zavisi od više ili manje važnih okolnosti.
Zvin vratne hrbtenice je najpogostejša poškodba v prometnih nesrečah. Posebno problematični so nepričakovani močni trki od zadaj in s strani. Odškodnine za zvin vratne hrbtenice se gibljejo od približno tisoč evrov do več deset tisoč evrov.
V prometnih nesrečah je najpogostejša poškodba zvin vratne hrbtenice – glava ob trčenju nenadzorovano zaniha naprej in nazaj. Še posebno problematični so nepričakovani močni trki od zadaj in s strani, saj uporaba varnostnega pasu te poškodbe ne more preprečiti. Predvsem so izpostavljene osebe s predhodno okvarjeno hrbtenico (morebitne prejšnje poškodbe oziroma degenerativne spremembe) in osebe, ki imajo v času trka glavo nagnjeno vstran.
Kolikšna je odškodnina za telesne poškodbe? Kako visoko odškodnino bom dobil? Zakaj odgovor glede višine pravične odškodnine za telesne poškodbe ni enostaven?
Oškodovanci pogosto sprašujejo, kakšna odškodnina za telesne poškodbe jim pripada, a na to vprašanje niti izkušen odvetnik v večini primerov ne more dati takojšnjega natančnega odgovora. Obligacijski zakonik v 179. členu le na splošno določa, da je oškodovanec upravičen do pravične denarne odškodnine. Višina pravične odškodnine je namreč odvisna od številnih bolj ali manj pomembnih okoliščin.
Psihične posledice prometnih nesreč so pogosto spregledane in prizadeti oškodovanci se morajo z njimi večinoma spopadati sami. Te posledice negativno vplivajo tudi na bližnje svojce in na širšo okolico.
Medicina se prvenstveno ukvarja z telesnimi poškodbami, nekako ob strani pa ostaja skrb za psihične posledice prometnih nesreč, ki zelo pogosto spremljajo travmatološko zdravljenje poškodb. Oškodovanci so večinoma prepuščeni sami sebi in zato teh težav pogosto ne rešujejo ustrezno. Dokaj redko, ko so težave tako izrazite, da jih prepozna tudi travmatolog, se v obravnavo vključi psiholog oziroma psihiater.
Ob hujših telesnih poškodbah se oškodovanci soočajo tudi s trajnimi posledicami, ki jih omejujejo na različnih življenjskih področjih. Odškodnina za posledice se obravnava v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Pri hujših poškodbah se največji delež odškodnine izplača ravno na račun odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina za posledice je v primerjavi z drugimi oblikami nepremoženjske škode (odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti zdravljenja, odškodnina za strah, odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti) praviloma prisojena v občutno višjih zneskih.
Višina odškodnine
Pri hujših poškodbah se za trajne podlice običajno prisodi dva- do trikrat višja odškodnina kot za vse ostale oblike nepremoženjske škode skupaj. Pri izjemno hudih telesnih poškodbah pa je ta razlika še bistveno večja – odškodnina za posledice je lahko tudi desetkrat višja. Izjemoma se pri najhujših poškodbah, torej pri paraplegiji in tetraplegiji, na sodišču lahko določi enotna odškodnina. Posamične oblike nepremoženjske škode se med seboj namreč prepletajo, za oškodovanca pa končno ni pomembno, koliko odškodnine dobi za vsako odškodninsko postavko.
Posledice niso le fizične
Odškodnina za posledice ni odvisna samo od trajnih posledic, ki se kažejo v anatomskem in funkcionalnem smislu, pač pa predvsem od tega, kako te posledice vplivajo na vsakdanje življenje konkretnega oškodovanca. Ugotavlja se, na katerih področjih življenja je vpliv posledic najbolj izrazit oziroma katera področja življenja so najbolj prizadeta. Poškodbe pogosto zelo omejujejo delovno sposobnost poškodovancev, včasih pa je ta povsem izničena, kar vodi v invalidsko upokojitev. Pomembna pa so tudi druga področja življenja. Po hudih poškodbah so oškodovanci lahko omejeno sposobni za normalno družinsko življenje in za odgovorno starševstvo. Niso več sposobni za aktivno preživljanje prostega časa, za različne športne aktivnosti ali hobije, ki so osmišljali njihovo življenje. Ta oblika nepremoženjske škode pa ima tudi premoženjsko komponento: ker je oškodovanec nesposoben oziroma omejeno sposoben za delo, je prikrajšan zaradi izgube zaslužka, poleg tega je prikrajšan tudi zato, ker potrebuje tujo pomoč pri različnih aktivnostih.
Ugotavljanje posledic
Ocena posledic poškodb se ugotavlja na podlagi izpovedi oškodovanca, na podlagi medicinske dokumentacije o njegovem zdravljenju in na podlagi izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke. Pogosto so posledice v posamičnem primeru tako obsežne, da je pri ugotavljanju obsega škode potrebnih več različnih izvedencev. Pravična odškodnina za posledice pa ni odvisna le od omenjenih treh parametrov, pač pa nanjo vpliva tudi primerjava z drugimi dosojenimi odškodninami v podobnih primerih oziroma ustrezna umeščenost konkretne odškodnine med prisojene odškodnine v težjih in lažjih primerih.
Duševno trpljenje
Pri zmanjšanju življenjskih aktivnostih se ugotavlja, česa poškodovanec ne more več početi in tudi, kaj vse dela težje in s povečanimi napori. Najpomembnejši pa je obseg duševnega trpljenja, ki ga sproža nesposobnost za določeno aktivnost. V primeru zelo hudih posledic, ko oškodovanec ne trpi duševnih bolečin, saj tega ni sposoben, ker se svojega stanja ne zaveda (pri komatoznem stanju, pri zelo hudih poškodbah možganov), se tovrstna odškodnina ne izplača.
Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti
V praksi se odškodnina izjemoma izplača tudi zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnostih, vendar mora biti ugotovljeno, da je bila prizadetost oškodovanca zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti precejšnja. Sicer pa se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti lahko upošteva v okviru fizičnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja.
Zavarovalnina
Včasih se zmanjšanje življenjskih aktivnosti ugotavlja tudi s pomočjo ocene odstotka trajne invalidnosti po različnih zavarovalniških tabelah za nezgodno zavarovanje. Takšne ocene (ki so nek pomožen pokazatelj zmanjšanja delovnih oziroma življenjskih aktivnosti) pridejo v poštev predvsem v primerih, ko se poleg obsega odškodnine ugotavlja tudi obseg zavarovalnine po sklenjenih prostovoljnih nezgodnih zavarovanjih (poškodovana oseba ima lahko sklenjeno eno ali več nezgodnih zavarovanj in po vsakem od njih je upravičena do zavarovalnine).
Kdo je odgovoren za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok? Otrok, starši, vzgojno-izobraževalnih zavod? Odgovornost otrok je odvisna od njihove starosti (pomembni mejniki so sedem, 14 in seveda 18 let) pa tudi drugih dejavnikov, kar ureja Obligacijski zakonik.
Škodo drugemu običajno naredijo odrasli, vendar pa tudi primerov, ko to storijo mlajši od 18 let, ni malo. Obligacijski zakonik pravi, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega sedmega leta, ne glede na svojo krivdo. Otrok je lahko odškodninsko odgovoren šele po sedmem letu (solidarna odgovornost, če je poleg staršev odgovoren tudi otrok).
Stranke pogosto sprašujejo, kako in koliko časa poteka odškodninski postopek na sodišču. Nekateri laiki si zmotno predstavljajo, da odškodnina do oškodovanca pride kmalu po vložitvi odškodninske tožbe in takoj po vložitvi že vneto kličejo, kdaj bo sodišče odločilo o njihovem primeru. Ko izvejo, da sodišče za rešitev zadeve običajno potrebuje več kot leto dni, se hudujejo, saj so pričakovali, da bodo do odškodnine prišli v nekaj mesecih.
Kdaj je treba odškodninsko zadevo sploh reševati preko sodišča? Za odškodninski postopek na sodišču se stranka skupaj z odvetnikom odloči v primeru, ko med oškodovancem in odgovorno osebo (povzročiteljevo zavarovalnico) ne pride do sporazumne rešitve in dogovora. V nadaljevanju opisujemo potek postopka, ki razkriva, zakaj traja tudi leto in več.
Na odškodnino večinoma pomislimo ob hudih poškodbah, le redko ob lažjih oziroma manjših, ki pa so med najpogostejšimi. Čeprav obseg škode ni posebno velik, oškodovancem pripada denarna odškodnina za lahke poškodbe, zato se splača potruditi, da pridemo do njenega izplačila.
Oškodovanci se sprašujejo, ali jim odškodnina za lahke poškodbe sploh pripada oziroma se bojijo, da bodo stroški večji od izplačanega zneska odškodnine, zato se za njeno uveljavljanje odločijo le redko ali pa čakajo tako dolgo, da zadeva zastara. Toda bojazen, da bi stroški presegli znesek odškodnine, so v večini primerov odveč. Odgovorna oseba mora namreč plačati tudi odvetniške stroške, tako da v primeru sporazumne ureditve zadeve s poravnavo zavarovalnice poleg odškodnine praviloma vedno priznajo tudi stroške zastopanja po odvetniški tarifi. Če zadeve ni mogoče rešiti z zavarovalnico, preostane samo pot na sodišče, kjer pa dejansko lahko nastanejo precej visoki stroški.
Srce, pljuča, delno tudi vranico in jetra pred poškodbami ščiti 12 parov reber. Ob delovanju sile (padci, udarci, stisnjenje pri, recimo, prometnih nesrečah) prihaja do različno hudih poškodb reber, od udarnin do poka ali zloma enega ali več reber.
Ob zelo velikih silah lahko odlomki reber poškodujejo notranje organe. Odškodnina za zlom reber je odvisna od različnih dejavnikov, ki pomembno vplivajo na potek in trajanje zdravljenja, od intenzivnosti bolečin, od trajnih posledic itd.
Če želite priti do odškodnine, je najbolje, da se čim prej obrnete direktno na odvetnike, ki se ukvarjajo z uveljavljanjem odškodnin pri zavarovalnicah oziroma pri drugih odgovornih osebah tako v izvensodnih kot sodnih postopkih. V množici subjektov, ki oškodovancem ponujajo pomoč pri uveljavljanju odškodnine, je smotrno izbrati takšne, ki so res strokovnjaki za odškodnine.
Med oglaševalci, ki oškodovancem obljubljajo visoke oziroma najvišje odškodnine, prednjačijo različne posredniške družbe, ki pa same ne delujejo v postopkih na zavarovalnicah in sodiščih. Vedeti je treba, da strokovnjaki za odškodnine niso kar vsi, ki se za take oglašujejo.
