Odškodninska tožba

Odškodnino za škodo, ki je nastala v prometni ali delovni nesreči in v drugih primerih (če je škoda krita s sklenjenim zavarovanjem odgovornosti), se z odškodninskim zahtevkom običajno zahteva od zavarovalnice. Kadar pa dogovor v izvensodnem postopku ni mogoč, je sodna pot – odškodninska tožba zoper odgovorno osebo oziroma zavarovalnico edina možnost za pridobitev pravične odškodnine.

Če zavarovalnica neutemeljeno zavrača plačilo odškodnine in trdi, da njen zavarovanec ni kriv za škodni dogodek oziroma da je zanj odgovoren sam oškodovanec ali tretja oseba, preostane le še odškodninska tožba.

Primerov napačne zavarovalniške ocene odgovornosti za nastalo škodo je kar precej. Zavarovalnice se velikokrat neutemeljeno sklicujejo na domnevni soprispevek oškodovanca in na ta račun izplačajo le del odškodnine: oškodovancem kar na pamet pripisujejo neko neustrezno ravnanje in malomarnost.

Zakaj odškodninska tožba?

Nastanek prometnih nesreč je dostikrat zapleten, vendar je treba vprašanje sokrivde oziroma soprispevka oškodovanca reševati strokovno (običajno z izvedenskimi mnenji) in ne kar z pavšalnimi trditvami.

V večini primerov pa odgovornost za nezgodo ni sporna in zavarovalnica prizna 100 % odgovornost povzročitelja – njenega zavarovanca, vendar v poravnalni ponudbi ponudi prenizko odškodnino.

Odškodninska tožba je največkrat potrebna zaradi kombinacije obeh vzrokov – neutemeljenega pripisovanja soprispevka (določijo ga v previsokem deležu oziroma ga sploh ne bi smeli določiti) in prenizke odškodnine.

Včasih je vložitev tožbe nujna zaradi preprečitve teka zastaranja (pravočasno vložena odškodninska tožba prepreči zastaranje odškodnine).

Ocena smiselnosti tožbe

Nekateri oškodovanci si zelo želijo, da bi se njihova zadeva reševala v sodnem postopku, vendar je treba vedno najprej dobro pretehtati, ali se vložitev odškodninske tožbe sploh splača, in stranki korektno predstaviti morebitne pomisleke za sodno reševanje zadeve. Po drugi strani pa je treba kakšno stranko prav prepričevati v vložitev odškodninske tožbe, čeprav so vsi argumenti na njeni strani. Sama namreč tega ne zna oceniti oziroma ne verjame v uspeh. Po mojih izkušnjah pri odločitvi za vložitev odškodninske tožbe kolebajo tiste stranke, ki so imele slabo izkušnjo, ker so jim nekritično obljubljali uspeh, po zaključku sodnega postopka pa so jim ostali le veliki stroški. Prav zato opozarjam na sporno prakso, ko se strankam neutemeljeno in nekritično obljublja uspeh in se jih prepričuje, naj gredo v sodni postopek, nato pa za dolgotrajna pravdanja svojemu odvetniku plačujejo visoke stroške, na koncu pa zadevo na sodišču izgubijo in morajo kriti še pravdne stroške nasprotne stranke. 

Pred leti je po nasvet oziroma drugo mnenje prišla stranka, katere primer je bil povsem izgubljen. Kasneje, ko sem jo po naključju srečal, je potarnala, da ji je žal, ker me ni poslušala. Povedala je, da ji zadeva ni dala miru (menda je k temu znatno prispevala tudi nova partnerka) in je razumevanje končno našla pri znanem odvetniku, ki jo je pazljivo poslušal, nato pa odločno zagotovil: »Dobljeno!«. Pa je stranka še malo mencala, odvetniku povedala, da sta dva njegova kolega že prej potrdila, da je primer izgubljen, pa jo je prebrisano pogledal (pri tem se je ves čas gladil po bradi) in se znašel: »Seveda je zgubljeno, če gremo naravnost, kot določa zakon, a mi bomo šli okrog«, in svoje bistroumne besede potrdil z zaokroženo kretnjo desne roke. Takšni primeri me spominjajo na razne mazače, ki izkoriščajo stisko na smrt bolnih ljudi, ki, ko medicina dopove, čakajo na čudež in so za ta čudež pripravljani odšteti veliko denarja.  

Odškodninska tožba – stroški

Sodni postopek je praviloma povezan s precejšnjim stroški, ki jih je treba sproti poravnavati. V predpisanem roku je treba plačati sodno takso, sproti delo odvetnika (če ni dogovorjeno plačilo ob koncu postopka glede na dosežen uspeh), založiti je potrebno stroške za sodne izvedence. Na koncu sodnega postopka se stroški poračunajo glede na dosežen uspeh (v primeru 100 % uspeha mora nasprotna stranka, ki je sodnem sporu propadla, plačati tudi vse nastale stroške sodnega postopka; v primeru delnega uspeha se stroški poračunajo oziroma lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške). 

Plačilna zmožnost dolžnika

Pred odločitvijo za vložitev tožbe je treba odgovoriti na dve ključni vprašanji: ali je odgovorna oseba sploh zmožna plačila in ali bo mogoče od nje na koncu izterjati denar. Če je odgovorna oseba zavarovalnica, to ni problem, problem pa nastane pri tožbah zoper fizične osebe ali manjša podjetja.

Pred leti, ko še nisem imel toliko izkušenj, me je stranka prepričala, da gremo v sodni postopek, saj da ima odgovorna oseba dovolj denarja, da je zaposlena, ima stanovanje, avto… V sodnem postopku smo nato res prišli do pravnomočne sodbe, s katero je bilo povzročitelju naloženo plačilo odškodnine, vendar pa se je nato zadeva zataknila v izvršilnem postopku. Odškodninska tožba je teoretično uspela, v praksi pa je ni bilo mogoče udejanjiti. Izkazalo se je namreč, da povzročitelj ni zaposlen, pač pa upokojenec z nizko pokojnino, da živi v najetem stanovanju in ima avto na lizing… Oškodovanec pa je nenadoma pozabil na svoje zagotovitve, da ima odgovorna oseba veliko premoženja, in je za neuspeh izvršilnega postopka krivil sodnega izvršitelja, banko, državno ureditev …

Preberite tudi: Čakanje na odškodnino, Odškodninski postopek na sodišču, Zastaranje odškodnine.