Zavarovati ali ne zavarovati
Pri zavarovanjih, ki so za nekatere skupine obvezna (npr. za lastnike oziroma imetnike motornih vozil, zdravnike, notarje, računovodje), se nima smisla spraševati zavarovati ali ne zavarovati. Drugače pa je pri prostovoljnih zavarovanjih, saj ljudje po dolgih letih plačevanja premije pogosto podvomijo v svojo odločitev.
Še posebno pogosto se to zgodi, ko po več desetletjih plačevanja premije ob nastanku škode zavarovalnica te noče plačati. Ljudje se ogorčeni sprašujejo, zakaj so za neko zavarovanje plačevali po več deset oziroma več sto evrov letno, zdaj pa, ko je prišlo do škode, jih je zavarovalnica pustila na cedilu in od zavarovanja ni nobene koristi.
Zdi sem jim, da so s sklenitvijo zavarovanja kupili le občutek varnosti. Ko ob prejemu odklonitve zahtevka začnejo računati, da bi si po desetletju ali več plačevanja premije lahko s tem denarjem npr. obnovili kopalnico, jim pade mrak na oči … Seveda pa teh pomislekov nimajo tisti zavarovanci, ki ob nastanku škodnega primera prejmejo ustrezno zavarovalnino.
Pogoji se spreminjajo
Zavarovati ali ne zavarovati torej? Pri sklenitvi zavarovanja morajo zavarovanci vedeti, kateri riziki (nevarnosti) so zavarovani in v katerih situacijah jim gre ustrezna zavarovalnina. Pogosto se pri sklepanju zavarovanja zavarovalne pogoje le bežno preleti (ali pa še to ne) in se slepo zaupa besedam zavarovalniškega zastopnika, ki opisuje tipične situacije, ki naj bi jih pokrivalo sklenjeno zavarovanje. Vedeti pa je potrebno, da se zavarovalni pogoji z leti spreminjajo. Na podlagi škodnega dogajanja zavarovalnice zaznajo, katere situacije so najpogostejše, in jih pogosto elegantno izključijo iz zavarovanja, po drugi strani pa razširijo kritje pri nekaterih manj pogostih škodnih nevarnostih.
AO-plus pri Triglavu
Pomenljivo je, da starejši zavarovalni pogoji ponujajo večji obseg kritja, saj so pri novejših pogojih pogosto izključeni nekateri najpogostejši riziki, pri katerih zavarovalnice izplačajo škodo, oziroma je za te primere omejena višina izplačila škode. Tipičen primer takšnega zavarovanja je AO-plus zavarovanje pri Zavarovalnici Triglav. Iz kritja so izključeni zahtevki zaradi udarnin in ran, po drugi strani pa je povečana (podvojena) maksimalna zavarovalna vsota, kar je aktualno le pri najhujših telesnih poškodbah. Takšnih poškodb pa je statistično sorazmerno malo in zanje zavarovalnica najverjetneje izplača bistveno manj kot bi morala plačati za udarce in različne rane.
Zavarovanje je biznis
Med posameznimi vrstami zavarovanj so velike razlike, nekatera zavarovanja za zavarovalnice predstavljajo celo izgubo, spet druga pa jim prinašajo velike dobičke. Z dobički pa lahko sanirajo tudi izgube pri manj donosnih zavarovanjih.
Kakorkoli – sklepanje zavarovanj je velik biznis. Samo seštejte, koliko vsak posameznik vsako leto plača za različna zavarovanja, pa boste hitro ugotovili, da je to deset odstotkov ali več letnega zaslužka. Vsako leto torej dober mesec dni dela samo za zavarovalnico.
Odločitev po premisleku
Ne glede na povedano pa ne gre ljudi kar povprek odvračati od sklepanja zavarovanj oziroma jih navduševati zanj. Vsak mora sam ugotoviti, kakšno zavarovanje si lahko privošči oziroma kakšno zavarovanje je smiselno. Pri odločitvi naj upošteva preteče nevarnosti in svoje premoženjsko stanje, torej, kaj bi lahko v primeru škode saniral sam oziroma ali bi imel pri odpravljanju posledic škode težave. Ne gre skratka za dilemo zavarovati ali ne zavarovati, pač pa kaj zavarovati, pod kakšnimi pogoji in pri kateri zavarovalnici.
Preberite še: Najpogostejša zavarovanja, Osebno zavarovanje, Primerjava AO-plus zavarovanj, Zavarovanje odgovornosti, Kaj krije AO-plus zavarovanje?